Kulturno-zgodovinski vidiki staranja: izkušnje, reprezentacije, identitete

Eden od perečih problemov sodobne zahodne, tudi evropske družbe je demografsko staranje prebivalstva, na izzive katerega že sicer opozarjajo tudi ekonomske in druge institucije. Za razumevanje statusa, ki ga ima starost v sodobni kulturi in družbi, je ključno tudi poznavanje historičnih procesov, ki so mu botrovali, čeprav je v slovenskem akademskem prostoru to še vedno marginalizirana tema. Na zavedanje o njeni pomembnosti (saj se kot prioritetna tema pojavlja v številnih razpisih) namerava opozoriti tudi pričujoči projektni predlog. Projektna raziskava se bo namreč osredotočila na kulturne in družbene vidike staranja na slovenskem ozemlju v okviru Habsburške monarhije v obdobju med letoma 1848 in 1914. Želi podati naracijo staranja in starosti, ki upošteva oba spola in spremembe v konceptih moškosti in ženskosti v starosti. Gre namreč za obdobje, v katerem je mogoče razločiti transformacije v reprezentacijah in osebnih izkušnjah starosti, torej razlike med tradicionalnim/modernim in predindustrijskim/industrijskim, ki bistveno zaznamujejo tudi temeljne teorije o zgodovini starosti. Starost bo skozi reprezentacije in individualne izkušnje obravnavana kot kulturni konstrukt. V ta namen se bo uporabilo zlasti interdisciplinarno metodologijo nove kulturne zgodovine. Identitete in samopredstavitve ponujajo korektiv tradicionalnim fokusom, ki so se uveljavili v preučevanju starosti in so se osredotočali predvsem na strukture, institucije in procese na družbeni in globalni ravni. Oba elementa sta namreč prepoznana kot glavni pomanjkljivosti obstoječih študij. Spremembe družbene in kulturne konstrukcije starosti bodo analizirane skozi: (1) transformacijo populacije in njenega vpliva na strukturo različnih oblik kohabitacij, medgeneracijskih odnosov, solidarnosti ter procesov vključenosti in izključenosti v starosti, (2) transformacijo kulturnih reprezentacij starosti ter družbenih, političnih, ekonomskih in pravnih pomenov, pripisanih starosti, ter (3) osebne izkušnje in samoprezentacije starostnikov / starostnic. Projekt bo skušal pokazati pluralnost izkušenj staranja in z njim povezanih vrednot, s pomočjo analitičnih kategorij, kot so spol, religija, socialni položaj, prostor, nacionalnost / etničnost,… in jih primerjati z drugimi kulturnimi okolji. Z razvijanjem novih perspektiv se bo prispevalo k interpretacijam vpliva modernizacije na socialne strukture, procese, institucije na eni ter reprezentacije, samopercepcije in aktivnosti, povezane s starostjo na drugi strani. Nov pogled bo projekt (s pomenom, ki bo pripisan neformalnim oblikam solidarnosti) odprl tudi na vprašanje vpliva razvoja socialne države ter pravnih norm na življenjske izkušnje starostnikov in podobo upokojitve kot neaktivne faze v življenju. Analiza demografske strukture populacije izbranega historičnega konteksta bo služila uokvirjanju procesov, ki so vplivali na izkušnje starosti. Starostnik bo obravnavan tako v medicinskem okviru biološkega staranja, kot tudi v kontekstu različnih pripisanih mu družbeno-kulturnih identitet. V tem okviru se bo skušalo slediti novejšim epistemološkim poudarkom na spolno uravnoteženem pregledu zgodovine starosti. Na eni strani bodo opazovani družbeni, politični, ekonomski in pravni pomeni, pripisani starosti, na drugi pa osebne (samo)percepcije starostnikov, na podlagi česar bo mogoče analizirati tako kolektivne kot individualne identitete. Preko študij primerov se bo pokazalo tudi na izreden pomen starosti kot analitične kategorije v politični, intelektualni, kulturni in socialni zgodovini ter nekaterih drugih zgodovinskih usmeritvah.